Moje življenje se od mojega zadnjega dnevnika ni kaj drastično spremenilo. Ali pa se tudi je, kot mi pravijo moji frendi, vendar pač nisem sprejel teh sprememb kot življenske mejnike.Saj sem zadovoljen z vsem kar imam in kar se mi dogaja, pa vendar spet nisem. Pridejo dnevi ko sem totalno gor, pridejo dnevi, ko sm čisto na tleh, čeprav je na srečo slednjih precej manj. Vedno se mi zdi, da sem nekje vmes, čeprav nikoli nisem. Težko za razložit. Stvari, ki jih nimam pod kontrolo gredo up and down, stvari, ki bi jih pa lahko spremenil pa ostajajo neka srednja žalost. Ali je to tista kriza mlade odraslosti, ki jo psihologi pripisujejo folku, ki naj bi se na polno udejstvoval na vseh področjih? Verjetno... poglejmo če to velja zame.
Glavna dva elementa te razvojne psihosocialne faze sta delo in trdjši partnerski odnosi.
Šiht imam, vendar ne takšnega, kot bi si ga želel. Aja, sj res: diplomiral sem! Z odliko! Kar pomeni da se lahko zdaj v večji meri delam pametnega, ker imam za to tudi papir! Kao, da se lahko. :)
No in v tem je tisti job, ki ga (n)imam... ni ustrezen je pa primeren. Itak primeren je vsak. Delam sicer na tem, da bom prišel do joba, ki bi mi bil kul in od katerega bi lahko normalno živel... ampak to ni lahko, še posebej na mojem področju.
Za intermezzo: če mi ima kdo za ponudit kakšen job, se naj javi. Job, ki bi predvsem vseboval delavne naloge, ki bi spadale v kategorijo pisanja! Hmmm... vedno sem si želel pisat kolumno z nasveti... ki ne bi bili tako heteronormativni in heterosesističnih, kot so v večini revij!
Ne smem pa se pritoževati, ker glih ne stradam, čeprav še zdaleč nimam vsega, kar moji vrstniki v večini jemljejo samoumevno. Avta na primer. Čeprav mi je mat rekla, da mi da svojo kripo, ampak kaj pa pol? Ok, bencin že...vse ostalo pa ni za moj žep. Sploh ko to ni edin izdatek, kot vsi, ki nas starši ne podpirajo in ki ne živimo doma, dobro vemo.

Da ne grem preveč v podrobnosti bom omenil še samo na hitro, da sem se tudi preselil in imam zdaj v flatu, ki je totalno kul, svojo sobo! Jeee!!! Vsi vemo kako bi lahko to iskoristil! BI lahko. Hahha
Cimer je zakon - seveda sem zdj prešaltal na gej cimra, kar je sploh ok.
Letošnjega dopusta ne bom omenjal. Tudi ta namreč spada pod kategorijo 'samoumevnosti, ki zame to niso' Nisem bil nikjer. Prav nikjer. V Italijo sem šel za en dan. Ostalo sem pa skos delal. Niti za en vikend nisem šel v Koper k Čuči, kot sem to pred dvema letoma redno izvajal. Hja kurc... letos ni bil kriv dnar, pač pa bolj družba, ki je nisem imel. Pa ni tko patetično, kot se mogoče sliši, vendar pač... z leti imamo vsi več obveznosti, ki jih težko uskladimo. Being responsible sucks big time!
Že sem pri drugem elemetu! Ljubezen in partnerski odnosi! Hmmm... sem mislil najprej napisat "haha... yeah right! Like, emmm, like a mystic emotion like love happens to guys like me...", pa ne bom ponotranjil takšnega evalviranja, ker ne bi blo res, kar sem čutil okoli sebe in v sebi.
Enostavno nisem v obdobju, ko bi sprejemal ljubezen. Ok, sj če bi me 'zadelo' bi me, vendar ne 'iščem' nič. Ne visim na netu in msn-ju, ne fehtarim kolege, da mi naj koga predstavijo. Bedno mi je, da sploh razmišljam, da bi MORAL imeti tipa. Hja mel bi ga, sam kaj naj prisilim sebe in ta drugega, da bova skup in se imela rada? Ja zihr - to je prov tulk neumno kot folk, ki se ODLOČI najt tipa za vezo. Do kakšne mere je lahko to pristno, če sploh? In torej dokler jaz ne čutim da bi lahko bilo pristno, pol verjetno tudi ne bo.
Torej nč kaj veliko ni bilo poletnih romanc. Nobene pravzaprav. Le kakšen fuk ali dva. Ali trije. To je pa vse! In eno leto sem starejši, kar me navdihuje z upanjem da bo od zdaj naprej vse lažje. To je bil sarkazem, seveda.
Druge zadeve so več ali manj na istem mestu, ali pa bi jih moral res u nulo na dolgo razlagat. Mogoče za katero drugo objavo.
Ampak veste kaj... life is good nontheless!